Kdaj igranje iger na srečo ni več samo igra? Po Mednarodni klasifikaciji bolezni MKB-11, ki jo v slovenščini povzema Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), zasvojenost z igrami na srečo prepoznamo po treh znakih: oslabljen nadzor nad igranjem, prednost, ki jo igranje dobi pred drugimi interesi, in nadaljevanje kljub negativnim posledicam. Vprašalnik ali spletni test lahko nakaže tveganje, diagnozo pa postavi strokovnjak. V nadaljevanju je pojasnjeno, kako se ti trije znaki kažejo v vsakdanjem življenju, kaj o tveganju in zasvojenosti povedo podatki NIJZ, kaj lahko in česa ne more test PGSI, ter kam se obrnete, če jih prepoznate pri sebi ali pri bližnjem.

Kako zasvojenost z igrami na srečo opredeljuje stroka?

NIJZ v publikaciji o nekemičnih zasvojenostih povzema uradno definicijo: »zasvojenost z igrami na srečo je opredeljena kot vzorec vztrajnega ali ponavljajočega igranja iger na srečo, ki je lahko na spletu ali brez internetne povezave, kar se kaže v oslabljenem nadzoru nad igranjem, dajanju prioritete igram na srečo do te mere, da ima igranje prednost pred drugimi življenjskimi interesi in vsakodnevnimi dejavnostmi, ter nadaljevanju ali stopnjevanju igranja kljub pojavljanju negativnih posledic«. Enake tri znake navaja tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), kar pomeni, da slovenska definicija ni lokalna posebnost, temveč sledi mednarodnemu standardu. Gre za vzorec vedenja, ne za posamezen dogodek: en sam večer visoke stave ali ena sama izguba znakov po tej definiciji ne izpolnjuje.

NIJZ hkrati jasno pove, kje se opis konča in kje se začne strokovna presoja: »za diagnostične namene je poleg rezultata vprašalnika GDT potrebna tudi celostna strokovna ocena«. Noben članek in noben spletni test torej ne postavi diagnoze; lahko le pokaže, ali je smiselno poiskati pogovor s strokovnjakom.

Besedna zveza »vztrajen ali ponavljajoč vzorec« je v definiciji ključna. Posamezen večer visokih stav, ena sama izguba ali priložnostna igra ob praznovanju sama po sebi znakov ne izpolnjujejo, saj definicija govori o vedenju, ki se ponavlja in stopnjuje, ne o enkratnem dogodku. Enako velja, ali gre za igranje na spletu ali brez internetne povezave: MKB-11 obeh oblik ne loči.

Znaki v vsakdanjem življenju

Trije uradni znaki iz definicije se v vsakdanjem življenju kažejo v konkretnih situacijah, ne v abstraktnih pojmih iz zakonskega besedila. Center za zasvojenost mladih Mladi hazarder jih v gradivu za mlade opiše skozi devet področij, ki jih je smiselno razvrstiti pod tri znake MKB-11: oslabljen nadzor, prioriteta pred drugimi dejavnostmi in nadaljevanje kljub posledicam. Razvrstitev pomaga tudi zato, ker se posamezni znaki med seboj pogosto prepletajo in redko nastopajo ločeno.

Oslabljen nadzor se kaže kot lovljenje izgub (vračanje k igranju, da bi izgubljeno povrnili), postopno višanje vložkov za enak občutek vznemirjenja in neuspešni poskusi, da bi igranje omejili ali prekinili. Kdor ob poskusu omejitve občuti nemir ali razdražljivost, izgublja nadzor, ne le discipline za ta trenutek.

Prioriteta pred drugimi dejavnostmi pomeni, da misli na igranje zasedejo vedno več prostora, igranje pa postane pobeg pred slabim počutjem namesto priložnostne razvedrila. Sledi zanemarjanje obveznosti: manj časa za družino in prijatelje, zamujanje ali izostajanje v službi ali šoli.

Nadaljevanje kljub posledicam se pokaže kot laganje o obsegu igranja, kopičenje dolgov ali izposojanje denarja ter ogrožanje pomembnega odnosa, partnerskega, družinskega ali delovnega, ki bi ga sicer vredno obvarovati. Odloča vzorec, ne en večer: enkratna večja izguba pri sicer nadzorovanem igranju z vnaprej določenim proračunom teh znakov ne izpolnjuje, ponavljajoč se vzorec vseh treh pa je razlog za pogovor.

Znak po MKB-11Kako se lahko pokaže
Oslabljen nadzorLovljenje izgub, višanje vložkov, nemir ob omejevanju
Prioriteta pred drugimMisli na igranje, igranje kot pobeg, zanemarjanje obveznosti
Nadaljevanje kljub posledicamLaganje o igranju, dolgovi, ogrožen odnos

Kaj opazijo bližnji?

Bližnji pogosto opazijo znake prej kot igralec sam, saj oslabljen nadzor in prikrivanje delujeta prav na to, da jih igralec sam ne prizna. Po gradivu programa Mladi hazarder gre za nepojasnjene dolgove ali izposojanje denarja, nenadno pojavljanje večjih vsot ali izginjanje denarja in predmetov z vrednostjo ter neplačane račune. Dodajo se nihanja v razpoloženju, prikrivanje igranja, samoizolacija in vse manj časa za družino ter prijatelje, vzorec, ki spominja na tistega iz prejšnjega poglavja, le da ga tokrat opazuje nekdo drug. Nobeden od teh znakov sam po sebi ne dokazuje zasvojenosti, v kombinaciji pa so razlog, da se o njih z bližnjim odkrito pogovorite. Pogovor je smiselno začeti brez očitkov in brez primerjav s tem, koliko igra kdo drug: vprašanje, ki odpre prostor za odgovor, deluje bolje kot trditev, ki zahteva obrambo. Več o tem, kako pomagati bližnjemu, ki ima težave z igrami na srečo, je zbrano na posebni strani.

Tveganje ni isto kot zasvojenost: kaj kažejo podatki NIJZ

NIJZ je v Nacionalni raziskavi o tobaku, alkoholu in drugih drogah 2023 (objavljeno 2025) med 918 anketiranci, ki so v zadnjem letu igrali igre na srečo, uporabil vprašalnik GDT s štirimi postavkami. Strog kriterij (pogost ali zelo pogost odgovor na vse štiri postavke) izpolnjuje 0,1 odstotka igralcev; zmerno do visoko tveganje po analizi latentnih profilov pa kaže 4,1 odstotka igralcev. Obe številki veljata med igralci, ne med prebivalstvom: igre na srečo je v zadnjih 12 mesecih igralo 11,1 odstotka prebivalcev, starih od 15 do 74 let.

Prvič, 4,1 odstotka igralcev ima zmerno do visoko tveganje: to je delež, ki kaže na povečano verjetnost težav, ne na zasvojenost samo. Drugič, znake zasvojenosti po strogem kriteriju kaže 0,1 odstotka igralcev; nizko število zasvojenih torej ne pomeni nizkega tveganja, saj je skupina s povečanim tveganjem bistveno večja. Med igralci z zmerno do visokim tveganjem je razlika po spolu izrazita: 5,4 odstotka moških proti 1,6 odstotka žensk. Po starosti tveganje ni enakomerno porazdeljeno: najvišje je pri 15 do 19 let (13,2 odstotka) in pri 20 do 24 let (12,8 odstotka), sledita 35 do 39 let (7,1 odstotka) in 25 do 29 let (5,8 odstotka), najnižje pa je pri 45 do 49 let (1,0 odstotka). Pri starostni skupini 15 do 19 let velja dodati, da je zakonska starostna meja za igranje iger na srečo v Sloveniji 18 let. Po navedbah WHO je tveganje višje tudi ob pomembnih življenjskih spremembah, kot so razveza, upokojitev, poškodba ali smrt bližnjega, in ob širših socialnih obremenitvah, dejavnik, ki ga slovenski podatki ne merijo, ga pa velja imeti v mislih.

Podatkov ni smiselno preračunavati na število oseb: NIJZ absolutnih števil ne navaja, vzorec 918 igralcev pa je za posamezne starostne skupine majhen. Prav tako publikacija ne navaja trenda naraščanja, zato ga članek ne navaja.

Zakaj so spletne igre na srečo posebej tvegane?

Po navedbah programa Mladi hazarder je dostopnost spletnih igralnic hipna in na voljo 24 ur na dan, hitrost iger pa oteži pregled nad porabljenim časom in denarjem. WHO med dejavnike večjega tveganja uvršča igralne avtomate in igre v igralnicah, ne glede na to, ali gre za fizično ali spletno okolje. Po letnem poročilu programa Mladi hazarder za leto 2024 je okoli 30 odstotkov obravnavanih primerov povezanih z igranjem iger na srečo na spletu. Podatka o deležu spletnega igranja med celotnim slovenskim prebivalstvom NIJZ ne navaja, zato ga ta članek ne navaja. Razlika med spletnim in fizičnim okoljem po definiciji MKB-11 sicer ni pomembna za samo prepoznavanje znakov, je pa pomembna za to, kje je ovire nadzora najlažje postaviti vnaprej.

Za igralca to v praksi pomeni, da je nadzor nad seboj pri spletnem igranju smiselno postaviti vnaprej, ne šele, ko se pojavi občutek, da je vložkov ali časa preveč: nastavitev limita ali časovna omejitev seje, ki jo omogoča koncesionar, deluje kot ovira, dokler je nadzor še mogoč.

Kaj pove test PGSI in česa ne?

Program Mladi hazarder ponuja anonimni spletni test PGSI (Problem Gambling Severity Index), ki je nastal v Kanadi. Sestavlja ga devet vprašanj o zadnjih 12 mesecih igranja, odgovori pa so razvrščeni od nikoli do skoraj zmeraj in prinesejo skupno število od 0 do 27 točk, rezultat pa je na voljo takoj. Vprašanja se dotikajo vložkov nad zmožnostmi, višanja vložkov, vračanja po izgubljen denar, izposojanja ali prodajanja stvari za igranje, občutka, da imate težave z igranjem, kritike okolice, občutka krivde ter zdravstvenih in finančnih posledic. Test je samoocenitveni vprašalnik, ne diagnoza: pove, ali je smiselno poiskati pogovor, ne postavi pa medicinske ocene. Stran ne objavlja mejnih vrednosti, po katerih bi bilo mogoče rezultat sam po sebi razvrstiti v kategorijo tveganja, zato je smiselno rezultat brati skupaj s tremi znaki MKB-11 iz prejšnjih poglavij, ne kot samostojno število.

Kaj zagotavlja zakon in česa ne?

Zakon o igrah na srečo (ZIS) koncesionarja zavezuje, da igralca opozori na tveganja, mu da napotke za odgovorno igranje in informacijo, kje poiskati pomoč, ter sprejme splošni akt s postopki za zaščito igralcev. Ta obveznost velja za vsakega koncesionarja ne glede na to, katero igro ponuja, in ni odvisna od tega, ali jo igralec dejansko prebere. Pravilnik natančneje določa, da mora spletni sistem igralcu prikazovati vplačila, izplačila in stanje na igralnem računu za najmanj 60 dni, skupaj z opozorilom o tveganjih, med njimi izrecno o možni zasvojenosti.

Kar zakon ne zahteva, je enako pomembno: koncesionar mora igralcu le omogočiti nastavitev najvišjega zneska vplačila na igro, sejo ali obdobje, obveznih vnaprej določenih limitov zakon ne predpisuje. Nastavitev je torej na igralcu. Prvič, pregled vplačil, izplačil in stanja na igralnem računu za najmanj 60 dni je praktično orodje samokontrole, ki ga zagotavlja vsak koncesionar. Drugič, ta pregled je na voljo šele, ko se prijavite v igralni račun, zato je za igralca koristen le, če ga dejansko preverja, ne le, ker obstaja. Nadzorni organ, Finančna uprava Republike Slovenije (FURS), nadzoruje, ali koncesionarji te obveznosti izpolnjujejo; ne diagnosticira zasvojenosti in ne svetuje posameznim igralcem, za to so namenjeni Center Šteker in program Mladi hazarder.

Kaj storiti, ko znake prepoznate

Prvi korak je lahko test PGSI: samoocena, ki pove, ali je smiselno iti dlje. Pogovor je naslednji korak: po telefonu je brezplačna in zaupna pomoč na voljo na daljavo za celo Slovenijo, Center Šteker, 080 2016. Program Mladi hazarder ima zaupno linijo 040 88 99 18, dosegljivo tudi prek SMS-ja, pri čemer je anonimnost zagotovljena. Podrobnejši pregled, kam po pomoč pri zasvojenosti z igrami na srečo, je zbran na posebni strani.

Praktičen korak sta tudi nastavitev limita vplačil pri koncesionarju in samoprepoved, ki jo vložite pri koncesionarju za obdobje od šestih mesecev do treh let. V tem času je ni mogoče preklicati, zato je smiselno obdobje izbrati premišljeno, ne najkrajše možno. Limit deluje takoj in ga lahko nastavite, še preden se odločite za samoprepoved; samoprepoved je korak dlje, kadar limit sam ne zadošča. Vstopna točka v zdravstveno mrežo je lahko tudi osebni zdravnik, ki lahko napoti naprej, tudi kadar težava ni izključno povezana z igranjem in ni nujno, da je pot do pomoči vezana samo na kontakte, navedene v tem besedilu. Če je stiska huda, sta na voljo Zaupni telefon Samarijan na številki 116 123 (brezplačno, anonimno) in 112.

Pogosta vprašanja

Kaj je zasvojenost z igrami na srečo po uradni definiciji?

Po MKB-11, ki jo v slovenščini povzema NIJZ, je zasvojenost z igrami na srečo vzorec vztrajnega ali ponavljajočega igranja, ki ga kažejo trije znaki: oslabljen nadzor nad igranjem, prednost, ki jo igranje dobi pred drugimi dejavnostmi, in nadaljevanje igranja kljub negativnim posledicam.

Ali je vsakdo, ki pogosto igra, zasvojen z igrami na srečo?

Ne. Definicija zahteva ponavljajoč se vzorec vseh treh znakov, ne le pogostost igranja. Diagnozo zasvojenosti poleg vprašalnika vedno postavi celostna strokovna ocena, ne posamezen spletni test ali članek, zato ostaja samoocena le prvi korak.

Kakšna je razlika med tveganim igranjem in zasvojenostjo?

Po podatkih NIJZ ima 4,1 odstotka igralcev zmerno do visoko tveganje, medtem ko znake zasvojenosti po strogem kriteriju kaže 0,1 odstotka igralcev. Nizko število zasvojenih torej ne pomeni, da je tveganje nizko za širši krog igralcev.

Ali lahko zasvojenost ugotovim s spletnim testom?

Spletni test PGSI je samoocenitveni vprašalnik in pokaže, ali je tveganje povečano, ne postavi pa diagnoze. Za diagnostične namene je poleg vprašalnika potrebna celostna strokovna ocena.

Koliko igralcev v Sloveniji kaže znake zasvojenosti?

Po Nacionalni raziskavi NIJZ 2023 (objavljeno 2025) znake zasvojenosti po strogem kriteriju kaže 0,1 odstotka igralcev, zmerno do visoko tveganje pa 4,1 odstotka igralcev. Obe številki veljata med igralci, ne med celotnim prebivalstvom.

Ali so mladi bolj ogroženi?

Po podatkih NIJZ je zmerno do visoko tveganje najvišje pri starosti 15 do 19 let (13,2 odstotka) in 20 do 24 let (12,8 odstotka) med igralci teh starostnih skupin. Zakonska starostna meja za igranje iger na srečo v Sloveniji je 18 let.

Kam se obrnem, če prepoznam znake pri sebi ali pri bližnjem?

Brezplačna in zaupna pomoč je na voljo na daljavo za celo Slovenijo: Center Šteker, 080 2016. Program Mladi hazarder ima zaupno linijo 040 88 99 18, dosegljivo tudi prek SMS-ja, z zagotovljeno anonimnostjo. Oba kontakta sta brezplačna ne glede na to, ali kličete zase ali za bližnjega.

Viri

Če pri branju teh znakov prepoznate zasvojenost z igrami na srečo pri sebi ali pri bližnjem, je brezplačna pomoč na voljo po telefonu: Center Šteker, 080 2016. Besedilo pojasnjuje znake in ne nadomesti strokovne ocene; ni zdravniški ali pravni nasvet. Več o zaščiti igralcev je zbrano na strani samoprepoved, omejitve in pomoč pri igrah na srečo, splošna načela pa na strani odgovorno igranje.